Kategorija: Izleti

Za ljubitelje knjig že skoraj pet desetletij na Prešernovem trgu 9 skrbi majhna, a od venomer zelo dobro založena knjigarna, ki se je najprej imenovala Partizanska knjiga, od leta 1992 pa Libris. Njuna »povezovalna člena« sta Alojzija Zavnik in Ingrid Celestina, mati in hči, ki predvsem zadnja tri desetletja s sodelavci poleg izbrane knjižne ponudbe s številnimi dogodki bogatita tudi kulturno dogajanje na enem najlepših koprskih trgov.

“ROJSTVO” LIBRISA

»Zgodba naše knjigarne se je začela že v poznih 70. letih, ko je Partizanska knjiga iz Ljubljane tukaj odprla svojo knjigarno, ki jo je vodila moja mama Alojzija Zavnik. Leta 1992 s stečajem založbe Park, prej Partizanske knjige, se je mama odločila, da bo nadaljevala s knjigotrštvom in tako se je rodil Libris,« strne na kratko zgodovino ene od najpomembnejših koprskih točk za ljubitelje literature Ingrid Celestina, ki je v neposredni bližini najbolj impozantnega mestnega vodnjaka – Da Ponte.

Ingrid je bila že od malih nog vpeta v to zgodbo. »Mami sem vedno pomagala prodajati knjige, hodila sem z njo na razne sejme, nosila sem pakete na pošto …« se spominja. Knjige so tako že zelo zgodaj postale njena strast, sama se je naučila tudi brati. »Že v osnovni šoli sem pomagala v šolski knjižnici, kjer sem prebrala vse knjige, ki so jih imeli na voljo, že takrat sem posegala tudi po resnejši literaturi,« doda.

Iz Šalare so se v mestno središče, v blok znanega slovenskega arhitekta in urbanista Eda Mihevca nad bivšim Trgoavtom, preselili leta 1970, ko je bila stara štiri leta. »Moje mesto je Koper. To je moje primarno okolje, v katerem sem odraščala in se počutim domače. Čeprav že od leta 1984 živim v Svetem Antonu, nas knjigarna vselej povezuje z mestnim središčem,« opiše svojo vez z mestom. Mama Alojzija, ki je stara 83 let, še vedno v knjigarno prihaja skorajda vsak dan. »Ona je srce Librisa,« poudari Ingrid. Ekipo sestavljata še njen mož Uroš Celestina in dolgoletna sodelavka Orjana Landup.

POGREŠA BOLJ OSEBNE ČASE

V Librisu se od leta 1998 ukvarjajo tudi z založniško dejavnostjo. Specializirali so se za izdaje knjig domačih avtorjev oziroma knjig z domoznansko tematiko. »Tudi zaradi tega stika z domačimi avtorji smo začeli z narečnimi večeri, preko katerih smo stkali, na primer, posebno vez z znano dialektologinjo Suzano Todorović in izdali vrsto njenih knjig. To so zadeve, ki dajejo dodano vrednost temu prostoru. Mislim, da ni nobene regije v Sloveniji, ki bi bila z dialektološkega vidika tako temeljito pokrita kot naša. To je nekaj kar ohranjamo tudi za prihodnje rodove,« poudari Ingrid. Do zdaj so izdali skoraj sto knjig različnih avtorjev, med katerimi izpostavi še Silva Faturja, Stanislava Renčelja, Alberta Pucerja, Alferijo Bržan …

»Ko kupci vstopijo v našo knjigarno, pogosto rečejo, da imamo povsem drugačen izbor knjig kot druge knjigarne. Seveda, mi nismo del sistema. Nihče nam ne narekuje, kaj moramo prodajati,« pove Ingrid o o njihovi preostali raznovrstni književni ponudbi, ki vključuje tudi številne književne uspešnice, otroško literaturo … Dodaja, da pravi knjigarnarji znajo svetovati, a da se ta funkcija danes žal izgublja. »Pogrešam stare čase oziroma bolje rečeno bolj osebne čase. Take trgovine, kot je naša, nudijo osebni stik, svetovanje … To se gradi s tradicijo, nekim profesionalnim odnosom skozi čas,« poudari.

KNJIGAM PODALJŠUJEJO ŽIVLJENJE 

Od leta 2000 so še razširili dejavnost in v bližini odprli knjižni antikvariat. »Pogosto se pošalimo, da za knjige skrbimo od rojstva do smrti. Toda ker menimo, da za knjige smrti ni – je tu antikvariat, ki jim podaljšuje življenje,« razloži Ingrid. Že od začetka sodelujejo z Antikvariatom Glavan, ki je zelo uveljavljen na tem področju. Prešernov trg je po zaslugi Librisa tudi prizorišče edinega sejma knjižnega antikvariata v Sloveniji, ki ga organizirajo sočasno z zelo priljubljenim in množično obiskanim dogodkom Sladka Istra.

DNEVE KNJIGE ORGANIZIRAJO KAR DVAKRAT NA LETO 

Dneve knjige organizirajo kar dvakrat v letu, in sicer tako okoli svetovnega dneva knjige, ki je 23. aprila, kot junija, ko je še bolj prijazno vreme za knjižne sejme. »Prešernov trg je idealen za tovrstne prireditve in še številne druge, zato upam, da se bo v prihodnje zvrstilo še več dogodkov,« pravi Ingrid.

»Pogosto nas vprašajo, kako vse to zmoremo. Res je, da je za samostojno pot potrebno veliko odrekanja. A hkrati to prinaša izjemno zadovoljstvo, saj delaš to, kar ti je res pri srcu – in iz tega črpaš motivacijo za naprej,« sklene Ingrid.

Naja Stanić (1997) je polnokrvna Koprčanka iz osrčja mestnega jedra, Čevljarske ulice, kjer živi že od rojstva. Streljaj stran, v ulici Agrarne reforme, kjer sta leta 1995 njena starša Irene in Ercole Stanić odprla zelo priljubljen lokal Skica, je pred kratkim zaživela povsem nova zgodba, ki v svetu hitre mode in še hitrejše potrošnje v ospredje daje trajnostni koncept.

Otvoritev prav na 30. obletnico Skice

Naja Stanić je sredi februarja odprla trgovino z rabljenimi in predelanimi oblačili oziroma second hand upcycling design studio, poimenovan 2. Skica. Usoda je tudi tako nanesla, da je novo poslovno poglavje začela prav na 30. obletnico odprtja lokala njenih staršev, 17. februarja.

“Starša sta v Skici združila barsko in galerijsko dejavnost. To jima je kar nekaj let uspevalo, vsak mesec sta gostila različne lokalne umetnike, od bolj amaterskih pa vse do profesionalnih, in na ta način sta spodbujala umetnike ter gradila neko skupnost,« pojasni Naja. Starša sta lokal sicer vodila do približno leta 2007, nato sta ga oddajala v najem drugim gostincem vse do leta 2017, ko je ta prostor začel samevati. »To vmesno obdobje je bilo tako dolgo tudi zato, ker sem si morala izboriti zaupanje staršev, da sta mi prepustila tako velik projekt in da bo ta dobičkonosen, da bom lahko od njega tudi živela,« pojasni Naja o genezi njenega projekta.

Naja je sicer končala študij modnega oblikovanja na Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF) v Ljubljani, še pred tem je eno leto študirala v Rotterdamu na Nizozemskem, ampak ker, kot pove, ji ni bil všeč način poučevanja, se je po enem letu vrnila v Slovenijo in se vpisala na omenjeno ljubljansko fakulteto ter diplomirala, ko se je začela epidemija covida 19. Med covidom je tudi padla odločitev, da bo študij nadaljevala v Kopru in tako se je vpisala na Fakulteto za management, da bi kreativni del povezala s poslovnim, razloži. V tem času pa je začela tudi intenzivno razmišljati, da bi odprla studio/trgovino v nekdanji Skici. 

Še večja dodana vrednost

Kje se je navdihovala za odprtje takega tipa poslovnega lokala? »V bistvu nisem eksplicitno zasledila, da bi kje v bližini deloval second hand upcycling studio, ampak gre za prakso, ki jo že dlje časa izvajajo velike trgovske vintage verige,« odgovori. Gre za koncept, kjer se tiste kose, ki se jih ne proda, predela in se jih da vnovič v prodajo. “Tak izdelek ima še večjo dodano vrednost zaradi vloženega ročnega dela in ker je narejen iz že zavrženih kosov,” poudari.

Pomembna spodbuda za odprtje tovrstnega lokala je bila sicer klasična trgovina z vintage oblačili v starem mestnem jedru Labina, od koder izhaja Najin oče. »Če obstaja v starem mestnem jedru Labina vintage trgovina, zakaj ne bi kaj takega uspevalo tudi v Kopru,« tedanje svoje misli povzame Naja.

Nosljivi,  a tudi eklektični kosi 

Koncept trajnosti v modi jo je začel zanimati že v času študija. »Dosti projektov smo izvedli, kjer smo delali različne predelave (upcycling), ampak pri tem smo morali tudi kup novih materialov kupovati in jih zavreči. Poleg tega to niso uporabna oblačila, so zelo eklektična,« pove Naja. V 2. Skici si zato prizadeva za čim bolj nosljive, uporabne kose ter čim bolj brisati mejo med umetnostjo in dizajnom, kot ima zapisano v logu, oziroma to dvoje združiti in narediti tudi kakšne bolj eklektične kose, ki pa so primerni za vsak dan. Predvsem pa, kot poudari, da so ti trajnostni, reciklirani ali ponovno uporabljeni.

Zaenkrat 2. Skica funkcionira po sistemu donacij, veliko kosov ji tako stranke same prinesejo ali pa jih Naja poizkusi dobiti pri kakšnih drugih virih, prizadeva pa si, da so čim bolj iz lokalnega okolja. »Vsekakor pa naredim selekcijo, in sicer izbiram kakovostne kose in da je čim manj hitre mode,« razloži. Za slednjo ima sicer poseben zabojnik, kjer jo ponuja za prostovoljni prispevek. Naja si je šiviljske izkušnje pridobivala tudi pri znani koprski šivilji Miriam Benigar, ki je imela delavnico v Župančičevi ulici. Na faksu, kot pravi, ni bilo takega poudarka na šivanju, vi ste kreatorji, ne šivilje, so jim govorili profesorji. Med njimi je bila za Nejo sicer zelo pomembna Elena Fajt, pri kateri je delala diplomo prav na temo predelave starih oblačil.

2. Skica kot podporno okolje za lokalne in slovenske rokodelce

Kot mlad človek zaznava problem umiranja starih poklicev in obrti. »Tudi s tem namenom sem odprla ta lokal, da se v njem povežemo taki, ki razumemo pomen obrti in rokodelskih del,« poudari. Naja si je 2. Skico namreč zamislila tudi kot podporno okolje tako za lokalne kot za slovenske rokodelce. V studiu tako že ponuja nekaj zelo zanimivih izdelkov, na primer pletenine Kresne Dare Valečič, sosede iz Čevljarske ulice Kaje Pinter, ki ustvarja kvačkane pletenine, in predelan nakit Eve Rogl Mežnar iz Maribora.

»Potencial za grajenje tovrstne skupnosti je, tudi z delavnicami, ki jih bom organizirala, želim to še bolj ozavestiti,« pravi Naja. Prva delavnica je bila že 8. marca v sklopu dogodkov 8. marec v mestu, ko so se v kvačkanju združile in povezale različne generacije. »Pomembno je, da znanje kroži, s takimi dogodki pa želim tudi izničiti stereotipe o spolno determiniranih poklicih,« poudari in na vse naslednje dogodke vabi tudi pripadnike moškega spola, da se opogumijo.