ANDRAŽ GOMBAČ
Evo ju, naj še v širšo javnost končno pripotujeta 118 let stari razglednici! Objavljamo ju ob dveh praznikih: ob Cankarjevem jubileju – danes, v nedeljo, 10. maja, praznujemo 150. obletnico rojstva pisatelja, ki ga ne brez razloga radi okličemo za našega največjega – in za povrh pred koprskim občinskim praznikom, ki bo sledil pet dni zatem.
Razglednici odgovarjata na vprašanje, ki sem si ga prvič postavil že v prejšnjem tisočletju, in to prav na Cankarjevi ulici, pred Gimnazijo Koper, to pomlad pa sem z istim vprašanjem zbrane nagovoril na vrhu iste ulice, ki se izteče na Trg Brolo, kajpada v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja, na večeru, posvečenem Cankarju, s katerim so se v tem šolskem letu najtesneje bratili skorajšnji maturantje:
»Ali je Ivan Cankar kdaj obiskal Koper?«
Nekateri so zmajevali z glavo, nekateri odločneje odkimavali, kdo je tudi zamrmral: »Trst je obiskoval, tam je bilo veliko Slovencev, večkrat jim je predaval, Kopra pa verjetno ni, je bil pretežno italijanski, Capodistria, sem ga niso vabili …«
Za hec sem pobaral še umetno inteligenco, ki marsikaj ve in nam rada bliskovito pomaga.
»Ali je Ivan Cankar kdaj obiskal Koper?«
»Ni zanesljivih dokazov, da bi Ivan Cankar kdaj dejansko obiskal Koper. Cankar je večino svojega življenja preživel v krajih, kot so Vrhnika (kjer se je rodil), Ljubljana in Dunaj. Čeprav je potoval in nekaj časa živel tudi v tujini, ni znanih zapisov ali pisem, ki bi potrjevali njegov obisk Slovenske Istre ali Kopra. Seveda pa to ne pomeni, da je obisk povsem nemogoč – le da zanj nimamo zgodovinskih dokazov. Če želiš, lahko preverim, ali je Koper kdaj omenil v svojih delih ali pismih.«
Preveri!
»Preveril sem vire in: ni nobenih sledov, da bi Ivan Cankar v svojih delih ali ohranjenih pismih omenjal Koper.«
Že, že, umetna inteligenca marsikaj ve – ne ve pa vsega. Več izve, kdor bere drobne opombe k tridesetim knjigam pisateljevega zbranega dela, lista porumenele časopise in morebiti še stopi v trezor rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Izve, da je Ivan Cankar (1876–1918) največkrat predaval v Trstu, spomladi leta 1908 celo dva večera zapored, 22. in 23. maja. »Cankar je začel predavati na tržaškem ‘Ljudskem odru’ leta 1907, za časa volivne kampanje na podlagi splošne votivne pravice. Na kongresu jugoslovanske socialnodemokratske stranke v Trstu je bil Cankar določen za kandidata te stranke v litijskem okraju. Kot kandidat socialnodemokratske stranke je moral priti z Dunaja, kjer je do tedaj živel, v Ljubljano. Izobraževalno ali prosvetno društvo ‘Ljudski oder’ ga je takoj povabilo, da bi priredil v Trstu nekoliko predavanj. Cankar je ponudbo sprejel, prišel je predavat in se od takrat ni mogel več ločiti od tržaškega delavstva,« se je 18. maja 1947 v Primorskem dnevniku spominjal Ivan Regent, pisateljev tržaški gostitelj.
Cankar je bil že ob prvem obisku navdušen nad živahnimi prostori slovenskega delavskega izobraževalnega društva Ljudski oder, poroča Regent: »Le kako so prišli tržaški delavci do take zamisli. Od kod polne mize časopisja in revij v vseh mogočih jezikih, a stoli čitalnice vsi zasedeni. Od kod tako bogata knjižnica … Drugo veliko Cankarjevo začudenje je bilo predavanje. Velika dvorana v drugem nadstropju Delavskega doma nabita do zadnjega kotička, kljub temu, da je bilo treba plačati vstopnino. Tako je bilo pri prvem in tako je bilo pri vsakem Cankarjevem predavanju. Kasneje so postali vsi predavateljski prostori pretesni. Na predavanjih je bilo zanimanje ogromno, disciplina vzorna. Cankar je tako rekoč že prvi večer, pri prvem predavanju, vzljubil tržaško delavstvo. V Trstu je svojo predavateljsko ‘kariero’ začel, v Trstu je imel svoje prvo, pa tudi svoje zadnje predavanje. Sicer pa je predaval skoraj izključno v Trstu, drugod je priredil le malo predavanj.«
V Delavskem domu na Via Boschetto 5 (današnja Via Slataper) je Cankar na prvem, petkovem predavanju, naslovljenem Trubar in Trubarjeve slavnosti, očrtal zgodovinske in družbene okoliščine, ki so vodile do reformacije, do začetka slovenskega knjižnega jezika in književnosti … in zatem še do protireformacije. »Tako se letos ne spominjamo samo Trubarja in reformacije, temveč tudi Hrena, njegovih biričev in njih slavnih del,« je Cankar 22. maja 1908 predaval tržaškim delavcem. »Štiristoletnica Trubarjevega rojstva je hkrati tristoletnica smrti mlade slovenske kulture – nasilne smrti ali bolje umora, ki ga je izvršil nad njo škof Hren po naročilu rimske cerkve. Ta dvojni spomin slavimo v letu, ko se dan za dnem jasno izkazuje, da je naš narod še dandanašnji veliko bolj narod škofa Hrena nego pa narod Trubarjev …«
In pribil je, kar velja pribiti še danes: »Kar je veljalo pred tristo leti, velja tudi danes; edini resni sovražnik srednjeveške teme, ki še dandanašnji kakor môra leži nad našo slovensko domovino, je izobrazba, je knjiga.«
Naslednji večer je Cankarja v isti dvorani čakalo še eno predavanje, drugo in drugačno, posvečeno slovenski literaturi, Prešernu, Levstiku, Aškercu, Ketteju, Murnu, Župančiču in drugim. A še prej si je privoščil izlet, soboto izkoristil za skok do – Kopra!
O tem v NUK-ovem trezorju pričata ohranjeni razglednici, ki ju je pisatelj poslal na Dunaj. Na eni je natisnjena koprska panorama s še vidno otoško podobo mesta in solinami, na drugi pa Pretorska palača, mestna hiša na osrednjem, današnjem Titovem trgu. Prepis pozdravov z obeh razglednic je že pisateljev bratranec Izidor Cankar uvrstil v Pisma Ivana Cankarja, leta 1948 v treh knjigah izdana pri Državni založbi Slovenije, še podrobneje pa je njuno zakulisje osvetlil urednik Jože Munda v opombah 29. knjige zbranega dela leta 1974.
Koprski razglednici, ki ju je Cankar poslal zaročenki na Dunaj, hranijo v trezorju rokopisne zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. (Foto: Andraž Gombač)
***
Za Cankarjev obisk Kopra vemo po zaslugi … ljubezni, seveda. Med izletom so mu misli bežale na Dunaj, v delavsko predmestje Ottakring, na naslov Lindauergasse 26, kjer danes spominska plošča v slovenščini in nemščini mimoidočim pripoveduje, da je v tej večstanovanjski stavbi v letih 1899–1909 živel in delal slovenski pesnik in pisatelj Ivan Cankar. Nastanil se je pri družini Löffler, v njihovem stanovanju dobil kabinet, hrano in še marsikaj. Enajst let starejša Albina Löffler(1865–1944) ni bila samo šivilja, ločenka in mati samohranilka s štirimi otroki, tudi z neozdravljivo bolno Malči, ki ji je Cankar po njeni smrti postavil spomenik v Hiši Marije Pomočnice. Gospa Albina je bila tudi pisateljeva skrbnica in za povrh kmalu še njegova ljubica – vse dokler ni njena hči Štefka (1887–1962) dopolnila sedemnajst let, se hitro in nadpovprečno razvila, telesno razbohotila … in naposled je v pisateljevem srcu, pa tudi postelji, nadomestila mater.
In tako je prijazna, blaga, do pisatelja in njegovega dela skrajno spoštljiva gospa Albina iz dotedanje ljubice postala skorajšnja tašča …
Cankar je Štefki, ki ni znala slovensko, bral svoja dela in jih sproti prevajal v nemščino, četudi mu kake tehtnejše ocene ni mogla zaupati, umetnost je ni preveč zanimala, raje je brala lahkotnejše čtivo. Bila je zelo temperamentna in nepopustljiva, pogosto sta se glasno sprla. Kadar nista bila skupaj, pa ji je Cankar pridno pisaril, včasih tudi po večkrat na dan, skoraj kakor bi drsal po telefonu, ne pa pisal in pošiljal po pošti. Štefka je njegove razglednice in pisma skrbno shranjevala, ohranilo se jih je 225, poslanih in prejetih med letoma 1903 in 1910; več jih je Cankar poslal samo svojemu založniku Lavoslavu Schwentnerju.
Tudi iz Kopra je Cankar zaročenki 22. maja 1908 poslal kar dve razglednici. Na hrbet prve je napisal: »Heute habe ich mit zwei Freunden per Dampfer einen Ausflug nach Capodistria gemacht. Es ist ein schönes altertümliches Städtchen. Herzlichste Grüsse!« Ali: »Danes sem se s prijateljema s parnikom odpravil na izlet v Capodistrio. To je lepo starinsko mestece. Prisrčni pozdravi!«
Morda je prvo že kupil in napisal sporočilce, ko je med sprehodom po lepem starinskem mestecu uzrl še drugo lepo razglednico. Pa se je odločil, da pošlje še to. S pripisom: »Noch einen schönen Gruss! In einer Stunde kehren wir schon Triest zurück. Abends werde ich wieder vortragen – gestern ist’s vortrefflich gegangen.« Ali: »Še en lep pozdrav! Čez eno uro se že vračamo v Trst. Zvečer bom spet predaval – včeraj je šlo izvrstno.«
Cankar je koprski kartolini leta poslal sem, na dunajski naslov Lindauergasse 26. V pročelje je danes vzidana njemu posvečena spominska plošča, v pritličju pa deluje hrvaški Folklorni ansambel Šokadija. Foto: Andraž Gombač
***
Res je šlo izvrstno, tako prvi kakor drugi večer! Delavski list, »glasilo slovenskih socialistov na Primorskem«, je teden zatem poročal: »Toliko eno kolikor drugo predavanje je bilo nepričakovano dobro obiskano. Dvorana je bila natlačena oba večera. In prišli so delavci in inteligenca, ki so pazno poslušali izvajanje predavatelja.«
Rdeči prapor, »glasilo jugoslovanske socijalne demokracije«, pa je bralce spomnilo, da je Cankar tržaškemu občinstvu že znan »po lahkem, poljudnem načinu, s katerim prednaša najspletenejše probleme«, časopisni povzetek obeh predavanj pa sklene spoznanje: »Poslušalci – bilo jih obakrat najmanj po 300 – so zvesto in z veselo hvaležnostjo sledili predavatelju, kar je enako laskavo zanj, kakor za udeležence same, ki so s tem dokumentirali svojo žejo po duševnem uživanju.«
Le nekaj dni po tržaških predavanjih je Cankar na Dunaj spet poslal pismo Štefki in se pridušal, da je njuna zveza edino, na kar misli: »Ko sem bral Tvoje današnje pismo, mi je bilo tako pri srcu, da bi najrajši vse popustil. Prosim Te, ljubi dobri Štefček, nikar se ne vdajaj hudim mislim in ne bodi žalostna. Res ne gre vse tako, kakor bi moralo, a vendar Ti dajem besedo, da se do začetka junija povrnem in da se bova štirinajst dni po mojem prihodu poročila. Prav toliko mi je zase kakor zate; zakaj tudi jaz nisem iz lesa tesan in že dan in noč koprnim po Tebi. Mnogokrat se trudim, da bi ne mislil nate, ker mi vsa kri sili v srce in mi je kar slabo. Če bi moral en sam hip misliti, da bi Te, drago dete moje, sedaj popustil, bi zblaznel ali bi se moral ustreliti.«
Načrtoval je poroko, redno službo urednika pri tržaškem Delavskem listu, nastanitev v Trstu … Štefkini materi Albini je 30. junija 1908, dober mesec po tržaških predavanjih in obisku Kopra, pisal: »Morje pa mi je še bolj všeč. In tako bo ostalo pri stari zamisli: še nekaj časa bomo živeli na Dunaju; potem pa se bomo morda že jeseni preselili v Trst. Nikjer namreč nisem tako zdrav in čil kot tam: tudi Štefka bo kmalu lepo zagorela in bo zaživela. Nenavadno je: vročina je tam peklenska, vendar je človek ne čuti ali pa vsaj manj kot drugod. Dovolj bom tudi pameten, da ne bom živel v mestu, pač pa bom najel podeželsko hišico ob obali. To so mi svetovali tržaški prijatelji, ko so me hoteli tam zadržati.«
A iz vsega skupaj ni bilo nič. Štefko Löffler – veliko let pozneje je v intervjuju trdila, da je s Cankarjem tudi zanosila, ga s tem zelo razburila in »nehote splavila« – je takrat v pisateljevem srcu že izrivala Mici Kessler (1890–1962), pozneje učiteljica v Borovnici, zatem pa še druge ženske, vse do poslednje neveste Milene Rohrmann (1885–1945) in Cankarjeve smrti pri 42 letih.
Za konec le še koprska kartolina, kakršne ni poslal zaročenki na Dunaj. Če bi jo, bi lahko pripisal: »Via Eugenia, ki jo bodo nekega dne poimenovali po meni. Pa še en prisrčen pozdrav iz lepega starinskega mesteca!«
Via Eugenia, danes Cankarjeva ulica, ki se izteče na trg Brolo. Zadaj na levi je vidna stolnica, tik ob njej v sredini fotografije pa palača Brutti, zdaj sedež Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper. (Vir: Kamra.si)
