Pogovor o branju z Dušanom Jelinčičem

Pisatelj, novinar, esejist, dramatik in alpinist je rojen v Trstu leta 1953. Na tržaški univerzi je diplomiral iz sodobne književnosti in modernih jezikov in delal kot športni novinar pri Primorskem dnevniku in Radio Trst A.

Leta 1986 se je kot prvi alpinist iz dežele Furlanije-Julijske krajine povzpel na vrh himalajskega osemtisočaka Broad Peak(8047 m). Leta 1990 se je z mednarodno odpravo Alpe-Jadran podal na Mount Everest (8848 m), leta 2003 pa je preplezal himalajski osemtisočak Gašerbrum 2 (8035 m), kamor je ponesel mavrično zastavo miru.

Svoje gorniške izkušnje in doživetja je oblikoval v romaneskno pripoved v romanu Zvezdne noči (1990) in nadaljeval v Biserih pod snegom, Umoru pod K2, Kam gre veter, ko ne piha, Legendi o človeku, ki je govoril z vetrom. Ob gorniški tematiki se je posvečal potopisom (Srečanje nikjer), esejem (Eseji z zahodnega roba) in dramam (Aleksander od kresnic, Kobarid, Upor obsojenih, Oseka na robu gozda).

V knjigi Pod svinčenim nebom (1994) sta s sestro Rado uredila spomine svojega očeta Zorka Jelinčiča, »duši in voditelju« protifašistične organizacije TIGR. Prav ukvarjanje s polpreteklostjo in očetovo uporniško držo je spodbudilo pisatelja, da je dokumentarno gradivo preoblikoval v roman o očetovem ilegalnem delu, o njegovih etičnih načelih in predvsem o njegovem življenju v zaporu. Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca (Mladika, 2020) razkriva v prvoosebni pripovedi razmišljanja o junaštvu, o etičnih načelih upornikov, o tovarištvu in, seveda, o svobodi. Jelinčičeva literarna besedila so bila večkrat prevedena v italijanščino in nagrajena tudi z mednarodnima nagradama Giuseppe Acerbi in Scritture di frontiera. V Trstu je prejel nagrado Vstajenje in letos bo na Prešernov dan prejel nagrado Prešernovega sklada za literaturo.