Palača Barbabianca, zgrajena v drugi polovici 18. stoletja, se ponaša z izjemno arhitekturo, ki združuje elemente baroka v harmonično celoto. Fasada palače, skrita za vsakdanjim življenjem na Čevljarski ulici, razkriva svojo polnost in izraznost na trgu za stavbo, kjer je bila nekoč manjši park. Mansardni nastavek s trikotnim zaključkom in volutami ob straneh dodaja palači edinstven značaj in prepoznavnost.

Notranjost palače se razvija v dveh krilih in je znana po svoji baročni opremljenosti, vključno z velikim stopniščem in iluzionističnimi poslikavami. Zgodovina palače Barbabianca je tesno prepletena z usodo stare plemiške družine Barbabianca, ki je od sredine 16. stoletja do svojega izumrtja leta 1782 pomembno zaznamovala javno življenje Kopra. Kot nekdanji sedež beneške davčne pisarne je dobila vzdevek Cameral.

Palača Carli, ena od najimenitnejših koprskih palač, je bila zgrajena na temeljih bogate zgodovine in je skozi stoletja služila kot dom in središče pomembnih kulturnih dogajanj. Njeni začetki segajo v 13. stoletje, ko je bila prvotno v lasti bratovščine sv. Klementa. Leta 1720 je bila rojstna hiša Gian Rinalda Carlija, slavnega koprskega razsvetljenca, ki je pustil neizbrisen pečat na kulturnem in družbenem življenju mesta.

Gotski elementi palače, kot je vodnjak z grbom podestata V. Marcella iz leta 1418, skupaj z baročnimi dodatki, kot so osmerokotni vodni bazen, kamnite obraze in balustrade, pričajo o arhitekturni in umetnostni dediščini, ki je zaznamovala to stavbo.

V palači so se skozi čase zvrstili različni lastniki, med katerimi so bili pomembni člani družine Carli, znani po svojem delu kot tolmači in diplomati, ter kasneje družina Marsich, ki je prav tako prispevala k razvoju arheološkega in zgodovinskega raziskovanja v regiji.

Današnja vloga palače Carli kot sedeža Obalne samoupravne italijanske skupnosti še naprej odraža njen pomen kot središče kulture in zgodovine in tako ostaja dragocen spomenik, ki združuje zgodovino, arhitekturo in kulturo.

Palača Cadamuro Morgante se ponaša s preprosto, a elegantno baročno fasado, ki zapira vzhodni del Prešernovega trga. S svojo dvonadstropno zgradbo in dvema osrednjima balkonoma, ki sta opremljena s kovanimi ograjami, palača priča o estetskih nazorih svojega časa. Družina Cadamuro, ki izvira iz Trevisa in je kasneje po ženski liniji prevzela še priimek Morgante, je s to palačo pustila trajni pečat v mestu, čeprav morda ne kot najvplivnejši člani mestnega plemstva.

Danes palača služi kot živahno središče s trgovinami in gostinskimi lokali v pritličju, kar dodatno obogati družbeno in kulturno življenje na Prešernovem trgu. Kljub svoji zadržani arhitekturni izraznosti palača Cadamuro Morgante skupaj s fontano na Prešernovem trgu predstavlja harmoničen arhitekturni ansambel, ki obiskovalcem nudi vpogled v bogato zgodovino in estetiko Kopra.

S svojo lokacijo in arhitekturnim značajem palača Cadamuro Morgante stoji kot opomnik na čas, ko so plemiške družine s svojimi rezidencami oblikovale urbano podobo Kopra. Palača danes predstavlja most med preteklostjo in sedanjostjo, med zgodovinsko dediščino in sodobnim mestnim življenjem, ter s tem poudarja nenehen razvoj in prepletanje različnih časovnih obdobij v srcu Kopra.

Palača je bila zgrajena leta 1664 na sedanji Ulici OF, ki je pomembna povezovalna pot v koprskem mestnem jedru, kjer se nahajajo tudi številne druge palače.

Ponaša se lahko s čudovito arhitekturo. Na fasadi izstopata trifora in kakovostno oblikovan balustradni balkon, ki poudarjata pomen prvega oziroma gosposkega nadstropja, imenovanega tudi piano nobile. Okna v pritličju so manjša in pravokotna, medtem ko so za piano nobile značilna velika okna, okrašena z lunetami, timpanoni in z balustradami ograjenimi balkončki. Glavni portal je poudarjen z reliefnim okrasjem in moško glavo.

Nad levim portalom, ki vodi na vrt, je izpisana letnica 1664. Zanimivo je, da palača ni dokončana, saj načrtovano desno krilo ni bilo nikoli zgrajeno. Danes v palači domujeta Samoupravna skupnost Italijanske narodnosti in Skupnost Italijanov Santorio Santorio.

Prostor, kjer stoji palača Gravisi-Buttorai, je eden izmed najpomembnejših v koprskem starem mestnem jedru, saj so tu skoncentrirane številne stavbe, ki so v preteklosti pripadale vplivnim koprskim plemiškim in meščanskim rodbinam.

Zgrajena konec 17. stoletja, palača izstopa s svojim rustikalnim portalom, balkonom s kovano ograjo ter serlianskimi okni, ki dodajajo eleganco in razkošje njenemu videzu. Glavno os stavbe zaznamuje mansardni zaključek pravokotne oblike z dvema volutama, kar poudarja njeno baročno arhitekturo.

Ta palača ne le priča o pretekli arhitekturni prefinjenosti, temveč je njena prisotnost na trgu Brolo ključnega pomena za ohranjanje zgodovinskega značaja tega območja, služijoč kot opomnik na bogato kulturno dediščino Kopra.

Palača Almerigotti, umeščena blizu Carpaccievega trga, je eden izmed arhitekturnih draguljev mesta, ki očara s svojim baročnim šarmom. Zgrajena v 16. stoletju, palača združuje značilne baročne elemente, ki se odražajo v njeni bogato okrašeni fasadi, grbu družine Bruti na vogalu in dveh posebno oblikovanih dimnikih. Vsak detajl palače pripoveduje zgodbo o njenih preteklih lastnikih in poudarja njeno plemiško izročilo.

Palača izhaja iz rok stare in ugledne koprske družine Almerigotti, katere prispevek k mestni zgodovini je neprecenljiv. Družina, ki se je prvič pojavila v zgodovinskih zapisih že v 12. in 13. stoletju, je znana po svojih učenjakih, literatih in pomembnih mestnih uradnikih. Med njimi je bil Francesco Almerigotti, izpostavljen kot erudit in literat, ki je vplival na kulturno življenje Kopra. Poleg tega je bila družina znana po svojem gostoljubju do frančiškanskih menihov, katerim so v 15. stoletju odstopili posest za izgradnjo cerkve in samostana.

Danes palača Almerigotti, kljub temu, da prvotna notranjost ni popolnoma ohranjena, ostaja pomemben del kulturne dediščine mesta. Njena zgodovina in arhitektura sta pričevanja o bogati preteklosti Kopra, palača pa s svojim značajem in lepoto še naprej privablja obiskovalce, ki želijo odkriti več o mestu in njegovih plemiških družinah.

Palača Totto ex Gavardo predstavlja enega izmed arhitekturnih draguljev Kopra, ki se nahaja v srcu mesta. Svojo sedanjo podobo je pridobila v 18. stoletju, ko so združili tri manjše palače, da bi ustvarili mogočno baročno stavbo. Nekoč dom uglednih plemiških družin Gavardo in Totto, palača danes stoji kot priča preteklosti.

Zunanjost palače krasijo elementi, kot je baročni relief leva sv. Marka, ki je bil prvotno del Levjega gradu, in je bil v pročelje vzidan leta 1924. Palača je v svoji notranjosti nekdaj hranila bogato opremo, ki je vključevala stropne štukature, poslikave in tlake, ter odražala visoki socialni status svojih lastnikov.

Družina Gavardo, ki je palačo zgradila, je v Koper prišla iz Lombardije in je bila znana po svojih literatih in pesnikih. Kasnejši lastniki, družina Totto, so v 19. stoletju prav tako igrali pomembno vlogo v javnem življenju Kopra.

Danes palača čaka na svojo prenovo in ponovno vključitev v življenje mesta. Kljub trenutni neizkoriščenosti ponuja obiskovalcem vpogled v bogato zgodovino in arhitekturno dediščino Kopra. Njena notranjost in zunanji detajli so priča času, ko so plemiške družine igrale ključno vlogo v mestu.

Armerija in Foresterija, ki segata v 15. in 16. stoletje, sta bili sprva ločeni zgradbi, ki so ju pozneje povezali. Armerija, prvotno namenjena kot skladišče orožja v času Beneške republike, je prešla v roke mestne hranilnice oz. zastavljalnice, namenjene pomoči revnejšim slojem prebivalstva. S časom je pridobila vlogo mestnega županstva, kar poudarja njeno osrednje mesto v upravljanju mesta. Preobrazbe Armerije skozi čas so odraz spreminjajočih se potreb in prioritet mestnega prebivalstva; od obrambnih potreb do socialne podpore in upravnih funkcij.

Foresterija, poznana tudi kot Albergo nuovo, je bila zasnovana za sprejem in bivanje gostov koprskega podestata. Njena funkcija in lokacija blizu Pretorske palače pričata o pomenu gostoljubnosti in politične diplomacije v tedanjem času. Razvoj Foresterije, od osnov starejše zgradbe Casa della Pesa do kompleksa s Pretorsko palačo, odraža rast in razvoj Kopra kot mestnega središča moči in kulture.

Skupaj sta Armerija in Foresterija doživeli številne arhitekturne in funkcionalne spremembe. Vključitev renesančnega portala Porta del Corte v Foresterijo poudarja estetsko in simbolno vrednost stavb. Poznejše prezidave in obnove so pripomogle k združitvi stavb v enoten stavbni kompleks, ki zdaj zapira zahodno stranico glavnega mestnega trga.

Obnovitvena dela in konservatorske raziskave, ki so potekale v zadnjih desetletjih, so poudarile pomen ohranjanja zgodovinskih stavb kot živih prič zgodovine in kulture. Danes Armerija in Foresterija ne služita le kot izobraževalni ustanovi, temveč tudi kot spomenika, ki prebivalcem in obiskovalcem Kopra pripovedujeta zgodbo o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti mesta.