Zgodbe iz mesta: V Butelki želi vino približati vsakomur

Kidričeva ulica 37 je od začetka letošnjega leta ponovno eden od osrednjih koprskih naslovov za ljubitelje vina. Zaživela je vinoteka, ki sliši na ime Butelka, njeno novo navdihujočo zgodbo pa piše Lenart Černelič, somelje z bogatimi mednarodnimi izkušnjami, ki si v Kopru želi vino približati vsakomur.

Vinsko tradicijo v kidričevi ulici nadaljuje butelka

Na tem naslovu je sicer že v drugi polovici 90. let na področju izbrane vinske ponudbe orala ledino vinoteka Brenta, ki jo je vodil Igor Jakomin, zadnjih nekaj let pa so za vinoljubce skrbeli Okusi Istre. Od sredine januarja je v ta prostor vnesel novo energijo, zanos, kuriran vinski izbor in predvsem široko znanje na področju vinske kulture Lenart Černelič, ki ima pri svojh 37 letih za seboj že številne mednarodne izkušnje.

Prihaja iz Brežic, a v Koper se je zaljubil že leta 2012, ko je približno dve leti tu tudi živel. Nato se je odpravil v London. Zakaj? “Malo zato, ker se mi je zdelo, da v Sloveniji vedno plavam proti toku. Sem človek, ki se vedno rad kaj novega nauči in takrat mi to ni bilo dovoljeno. Zdaj sicer opažam, da se je v Sloveniji veliko spremenilo,” odgovarja. V London je, kot pravi, odšel tudi z veliko ega. “V Sloveniji sem bil že razmeroma izkušen gostinec. Imel sem podjetje za organizacijo dogodkov, kjer smo prirejali festivale tudi za 20.000 ljudi. Ko sem prišel v novo okolje, sem ugotovil, da jih ne zanimam in začeti sem moral z ničle, s poliranjem kozarcev, pribora …,” opiše svojo prvo izkušnjo z Londonom, kjer pa, kot kmalu doda: “Hitro izstopaš, če se malo potrudiš in dobro delaš.” 

V prvih petih letih dela v Londonu je imel tako kar devet napredovanj v različnih lokalih, v katerih je delal. To mu je vlilo novega zagona in samozavesti in začel se je spogledovati s funkcijo menedžerja lokala. Toda, kot pravi, ne zato, ker bi rad bil šef, ampak ker ne mara slabega vodenja. Med delom je tako veliko opazoval te menedžerje in opazil, da je njihovo poznavanje vin precej šibko. In tu je Lenart začel pisati svojo pot, ki je zapisana vinu.

Izkušnje nabiral v Michelinki

“Imel sem srečo, da so v moji prvi službi ponujali izobraževanja Wine & Spirits Education Trust, ki je lep uvod v vino. V letu in pol sem naredil tri stopnje tega izobraževanja. Ko sem končal tretjo stopnjo, sem si rekel, okej, v vino bom zagrizel 100% in dobil službo v znani londonski restavraciji Sketch kot somelje, ki ima danes tri Michelinove zvezdice, ko sem jaz delal tam, pa je imela dve,” opiše svojo nadaljno pot. Tu ga je popolnoma fasciniral vodja za vina Fred Brugues, za katerega pravi, da je izjemen poznavalec vin, a zelo pod radarjem: “Vsi vejo za njega in hkrati ne vejo.” Nato se mu je v Londonu ponudila priložnost za delo v drugačnem okolju, v verigi restavraciji, ki je imela tudi vinsko trgovino. “Zagrabil sem priložnost in tri leta vodil trgovino in skrbel za vinske karte restavracij, kar je bilo zelo pomembno za moj poslovni razvoj, ustvaril sem si tudi ogromno kontaktov,” pove.

A zelo zanimiva preizkušnja ga je čakala na otoku Guernsey v Rokavskem prelivu, ki šteje približno 64.000 ljudi in kjer so večinoma uvažali cenena južnoafriška vina. “Guernsey je kot brezcarinska cona zelo bogat otok, a ljudje so pili večinoma ta vina. Povezal sem se z nekaterimi iz Londona in začel uvažati na otok bolj kakovostna vina,” pove. Ta proces “vinske prevzgoje” je trajal sicer dve leti, ampak nato si lahko na otoku okušal še številna druga vina, tudi slovenska. Tam je začel tudi s prilagojenimi vinskimi pokušinami in s katerimi nadaljuje tudi v koprski Butelki.

Sodeloval tudi z Ano Roš

Še pred Butelko se je zgodila Ana Roš. “Skozi sem iskal možnosti za vrnitev nazaj v Slovenijo, a niti do razgovora za delo nisem prišel, čeprav sem imel že kar nekaj izkušenj v Londonu za sabo. Tako sem se bolj za hec prijavil na razpis od Ane Roš, sicer bolj zaradi podpore moji prijateljici, iskali pa so samo natakarje. Po razgovoru, ki je trajal vsega deset minut, sva se takoj ujela in ponudila mi je funkcijo operations managerja. Prvi projekt je bil v Savudriji, ki je splaval po vodi, nato sem sodeloval pri projektu bistroja Jaz, še prej pa pekarne Ane Roš v Ljubljani,” pojasni.

Kdaj pa se je “zgodil” Koper? “Že na začetku mojega povratka v Slovenijo. Zdelo se mi je odlično izhodišče zaradi bližine Savudrije, Ljubljane in Hiše Franko, a v enem trenutku sem se vprašal, kaj znam zares dobro delati? Vino je imelo smisel, ker Koper nima takega lokala,” odgovori.

Bližje Brenti

Glede bogate vinske dediščine tega lokala pravi, da se v tem prostoru čuti ta energija. “Prostor je zelo lep, primeren za to dejavnost, bi pa rekel, da sem mogoče bolj podoben Brenti kot pa Okusom Istre. Po pogovoru z Igorjem Jakominom, ki me je že obiskal, imam občutek, da podobno razmišljava in imava podobne interese,” doda.

Trenutno ima v trgovini 110 etiket, vzpostavil je tudi spletno trgovino, želja pa je priti do 400 oziroma 500 etiket. “Prostora imam dovolj. Kjerkoli sem delal vinsko karto, sem se vedno prilagodil kraju, v katerem deluje lokal, v Butelki si pa želim, da stranke dobijo vse. Upam, da v roku nekaj tednov pridejo urugvajska, ameriška, novozelandska, južnoafriška vina,” pove. Od vsega začetka pa ima v ponudbi, seveda, tudi lokalna vina s poudarkom prav na koprskih vinih, kjer se vsak vinar predstavlja s po dvema etiketama.

V Kopru želi širiti znanje o vinu in vinski kulturi . Na kakšen način želi to doseči? “S prilagojenimi pokušinami, s katerimi se želim bolj povezati z udeleženci in približati vino vsakomur. Moj cilj ni učiti o vinu, ampak pomagati razumeti vino. To je seveda dolg proces, ampak jaz imam rad tek na dolge proge,” odgovori.

“Vino delajo kmetje, ne pa ljudje v zlatih rokavicah”

Bo v toplejših mesecih Butelka zaživela tudi kot vinski bar? “Vsi si to želijo, veliko me sprašujejo o tem. Moj odgovor je, da še ne vem. Borim se s tem, rad bi to ponudil mojim strankam, ampak istočasno si to želim delati sam. Ker če želim vpeljati to filozofijo in delati dolgoročno, moram delati sam,” razloži. Kakšna pa je pravzaprav njegova filozofija? “Preprostost, brez kompliciranja. Večina ljudi, ki se odloči za vinski posel, začne komplicirati, pojavi se snobizem … Nehajmo s tem! Vino delajo kmetje, ne pa ljudje v zlatih rokavicah,” še sklene.