Danijel Sertič z ženo Danijelo Šegulo sta bila vse od leta 2010 gonilni sili Čokoladnice Da Ponte v Župančičevi ulici, kjer je Danijel skrbel za pestro ponudbo čokoladnih slaščic, Danijela pa za prijazno in pozorno postrežbo. Že vzporedno s čokolado se je počasi začel v ospredje prebijati krof, kateremu je Danijel po zaprtju lokala v Župančičevi ulici posvetil novo zgodbo na Prešernovem trgu 6, ki je še posebej v pustnem času zelo oblegana točka domačinov in obiskovalcev od drugod.
Postojanka med opravki v mestu
Krofarna Da Ponte deluje že dve leti, “na enem najlepših trgov v Kopru in na najbolj pomembnem zgodovinskem vhodu v mesto,” pove Danijel Sertič. Zgodbo tega lokala si je zato zamislil kot nekakšno “pit stop” postojanko, kjer lahko mimoidoči med opravki v mestu poleg nakupa krofov spijejo še kavo oziroma jo vzamejo s seboj.
Zanimivo je, da je Sertič svojo poklicno pot začel v slaščičarstvu, kateremu je sledil dolg, 15-letni “obvod” v gradbeništvu, da bi se zatem ponovno vrnil v slaščičarske vode. Sertič se je namreč leta 1993 najprej zaposlil v Kruhu Koper, kjer so ga štipendirali še za šolanje za živilskega tehnika. “V Kruhu Koper sem delal vrsto let, a sem se nato zasitil nočnega dela in se zaposlil kot pleskar ter za približno 15 let presedlal v gradbene vode,” pojasni Sertič.
Lepa leta v Župančičevi ulici
“A že takrat sem sanjal o svoji čokoladnici in ko se je pojavila možnost za najem lokala v Župančičevi ulici, sem jo zagrabil,” doda. Čokoladnico Da Ponte je odprl leta 2010, kjer sta z ženo na začetku ponujala čokoladne tablice, praline, različne figure iz mlečne, bele in temne čokolade, zatem sta dodala še kavo in druge napitke. “To so bila lepa leta. S sosedi smo bili zelo povezani. Ko smo sedeli na terasi našega lokala, smo razmišljali, kaj nam manjka in tako prišli do marsikatere ideje, da bi oživili dogajanje v ulici. Jaz sem na primer organiziral tako imenovane Vesele petke, leta 2014 sem vzdolž Župančičeve ulice delal tudi čokolado velikanko, ki je bila dolga 11 metrov … Včasih sem bil jaz pobudnik dogodkov, včasih kdo drug, vsekakor pa smo se trudili vnesti življenje v mesto,” obudi Sertič spomine na začetke čokoladnice.
A tej dejavnosti sta zobe pokazali epidemija covida-19 in rastoča cena čokolade. Kar nekaj časa so ju “reševali” krofi, ki so bili v dnevni ponudbi od leta 2019, in okoli katerih je Sertič po zaprtju čokoladnice na Župančičevi ulici leta 2024 ustvaril precej uspešno zgodbo, le nekaj korakov niže, na Prešernovem trgu, osrednjo vlogo v njej pa ima recept Sertičeve babice oziroma “babe” Veronike iz leta 1962.
“Okus, ki te vrne v otroštvo”
Sertič je po smrti babice v kredenci njene domače kuhinje v Zadru našel zvezek z recepti, ki je vključeval tudi tistega za “krafne”, ga odnesel s seboj v Koper in ga za nekaj časa pozabil. Okoli leta 2019 je zvezek ponovno vzel v roke in se lotil recepture za krofe, da bi se, kot pravi, vrnil v čas otroštva, da bi prepoznal stare okuse. “Baba Veronika nam je krafne cvrla kot otrokom, ampak ti niso bili podobni današnjim krofom, bile so bolj nekakšne bunkice, bile so nevzhajane, niso imele okoli »prstana«,” opiše babičine krofe. Toda Sertiča je najprej čakala pretvorba v dekagrame. Vse količine sestavin so bile namreč napisane v žlicah, jušnih in čajnih. Prvi krofi niso bili perfektni, prizna Sertič, ampak po nekajkratnih poskusih je izpilil recepturo in krofe najprej razdelil med sosede, pri katerih je imel zelo dober odziv. “Večina je povedala, da so se s tem okusom vrnili v otroštvo. Kar je logično, gre namreč za čisto enostaven recept, ki vsebuje mleko, sladkor, jajca, sol – to so osnovne sestavine, ki so jih ljudje imeli doma,” pojasni Sertič. Ta odziv ga je spodbudil, da še malce razvije recepturo krofov in jih vključi v redno ponudbo čokoladnice. “Ti so hitro pošli in tako se je rodil krof, ki ga posvečam svoji babici in bližnjemu Da Pontejevemu vodnjaku,” pove.
Danes Sertič poleg klasike z marelično marmelado ponuja še krofe s čokolado, pistacijo, kremo in v zadnjem času tudi s popularno dubajsko čokolado. Sertič sicer poudarja, da so kakovostne sestavine ključne in da ne ubira bližnjic: »V svoje krofe dajem mleko, medtem ko jih večina dela z vodo, poleg tega uporabljam samo rumenjake, brez beljakov, ki krof posušijo.«
Najbolj intenzivno obdobje leta za Sertiča je, seveda, pustni čas, ko se njegov delovnik začne že malo po 3. uri zjutraj in ko ocvre tudi po več tisoč krofov na dan, v običajnih dneh pa nekaj sto krofov na dan. Prav v običajnih, nepustnih dneh in ko koprske ulice preplavijo turisti s potniških ladij in od drugod, je krofarna Da Ponte za mnoge obvezna postojanka. Številni se tudi vračajo, kar nedvomno pomeni, da je z babičinim krofom na pravi poti – poti, polni tradicije in preprostih ter nostalgičnih okusov.
Prav tak pa je tudi njegov nasvet tako domačim kot tujim turistom, ki želijo poizkusiti še kaj pristnega: “Svetujem jim, da obiščejo gostilno Istrska klet na Župančičevi ulici, kjer ponujajo številne domače jedi.” Omenjeno gostilno je sicer Vojko Valič po kar 60 letih vodenja predal v nove roke. Istrska klet, domačinom veliko bolj znana kot Slavček, bo ponovno zaživela pred poletno turistično sezono.
