Že vrsto desetletij v Župančičevi ulici 43 domuje čevljarska obrt. Od leta 1979 je bil duša in motor delavnice Husein Šaković, ki se ga mnogi Koprčani spominjajo kot iskrivega in simpatičnega sogovornika. S čevljarsko obrtjo po smrti dragega očeta in nezgrešljivega obraza Župančičeve ulice nadaljuje sin Samir, ki pravi, da predaja ni opcija.
V Koper s še enim bodočim legendarnim čevljarjem
Husein Šaković se je iz Bosne in Hercegovine v Koper priselil že leta 1973 z Ismetom Prcićem, še enim legendarnim, a tudi, žal, pokojnim izolskim čevljarjem, ki je imel vrsto let delavnico v Koprski ulici. Husein se je čevljarske obrti priučil že v domači Derventi, kjer je delal v tamkajšnji tovarni čevljev, a po selitvi v Koper se je najprej zaposlil v izolskem Indeju. V delavnici Bogdana Stepančiča v Župančičevi ulici je začel delati leta 1976, ki jo je po letu 1979 prevzel in odprl svojo obrt.
Približno desetletje kasneje v zgodbo vstopi tudi sin Samir, ki se je po osnovni šoli vpisal na Srednjo tekstilno, obutveno in gumarsko šolo v Kranju, smer modelar. Torej, je že od mladosti vedel, da bo tudi njegovo življenje zapisano čevljarstvu? “V bistvu bi lahko dejali, da sem se rodil v tej delavnici. Že kot otrok sem tu preživljal veliko časa in pomagal očetu. V tistih časih je bila poglavitna dejavnost popravilo čevljev in očetu sem pomagal zlagati čevlje, ki so čakali na popravilo, toliko je bilo tega dela tedaj,” obudi Samir spomine na svoje začetke v delavnici.
Njegova prva ljubezen je bila sicer košarka. “Mislil sem, da bom košarkaš, ampak življenje me je nato tako napeljalo, da sem se po koncu osnovne šole vpisal na srednjo šolo v Kranj. Jo končal in mislil, da bom nadaljeval s košarko, a z enim očesom pa sem bil še vedno tukaj, v delavnici. Po poškodbi sem opustil košarko in leta 1992 sem na polno začel delati z očetom,” strne svojo zgodnjo mladost Samir.
V 90. letih je bila še vedno primarna dejavnost popravilo čevljev, ki je trajala približno do leta 2005, 2006, “ko nas je preplavila cenena kitajska roba in sva z očetom tuhtala, kaj bi in kaj ne bi.” Kot doda Samir, je bil Husein vedno mnenja, da morata nuditi popravilo čevljev, a Samir, ki je v ta posel želel vpeljati še svojo vizijo, je polagoma začel razvijati še vrsto dodatnih dejavnosti, predvsem pa izdelavo čevljev po naročilu. V najboljših časih sta izdelala tudi po 30 parov čevljev na mesec, pove Samir.
Nista se “ustrašila” nobenega naročila
“Očetov famozni stavek je bil: Vse se da,” omeni Samir. Tako se nista “ustrašila” nobenega naročila, še več, težji primeri so jima predstavljali svojevrsten izziv. Eden od teh so bili čevlji za invalidno osebo,. “Ker je bila na vozičku, si je želela čevelj, v katerem bi njena stopala bila videti kot običajna, brez deformacij. Na koncu sva ji naredila štiri pare čevljev, tako da stavek, da se nekaj ne da, za mojega očeta ni obstajal,” pove. Čevlje po naročilu sta naredila tudi gasilcu, ki je pomagal v žledu, in, ker je imel tako majhno številko noge, ni našel čevljev za h gasilski uniformi. “To so stvari, ki te napolnijo, dajo novo energijo. Dosti teh zadev sva naredila brezplačno, ker ni vse v denarju. Sreče, nasmeha in pogleda hvaležnosti ti ne more noben denar prinesti,” poudari.
Z očetom sta sicer obula tudi številne znane osebnosti. Med najbolj znanimi je ameriška glasbenica Joan Baez, ki sta jo obula kar trikrat: najprej leta 1995, ko je kot gostja festivala Folkest nastopila na koprskem Titovem trgu, leta 2007, ko je nastopila v Hali Tivoli v Ljubljani, ter znova leta 2014 po koncertu v Cankarjevem domu. A z njunimi mojstrsko in umetelno izdelanimi čevlji sta obula še Dina Merlina, pokojnega Boro Đorđevića iz Riblje čorbe, Tonija Cetinskega, hrvaškega predsednika Iva Josipovića. Očetovi čevlji so “nastopali” tudi v filmu priznanega bosanskega režiserja Šemsudina Gegića.
Ljudje so ponovno začeli brskati po omarah
Beseda je, seveda, nanesla tudi na množično potrošnjo, za katero pravi, da je ta “rak rana današnje družbe. Temu seveda ni podvržena samo obutvena industrija, ampak tudi moda, prehrana … Ljudje so žal podlegli hitri in množični potrošnji; kupi, uporabi in zavrzi. Covid je malo premešal karte, ljudje so ponovno začeli brskati po omarah in našli čevlje od mame, dedka ter jih začeli prinašati k nama v delavnico … Nekaj se premika na tem področju in upam, da bo to postalo pravilo.”
Opaža pa tudi v obutveni industriji trend, da se proizvodnja vrača v matične države, kjer pa se soočajo s pomanjkanjem ustreznega kadra. “Znanja ni več. Mi smo danes dinozavri, a, kot je že moj oče govoril, naš poklic bo vedno imel prihodnost,” pristavi.
Znanje želi še predajati naprej
Samir je, kot omenjeno, vedno iskal možnosti širjenja, povezovanja, tako v smislu iskanja/motiviranja kadrov kot v poslovnem smislu. Dve leti je bil zunanji predavatelj na ljubljanski Naravnoslovnotehnični fakulteti, smer tekstilije in oblikovanje, pred covidom sta z očetom čevljarske obrti učila tudi dekle, ki je izkazalo veliko zanimanje za to delo. Samir je pred epidemijo oblikoval tudi zanimiv turistični produkt, tako imenovani Shoe turizem, kjer je izdelavo čevljev po naročilu dopolnil še z odkrivanjem lokalnih znamenitosti in enogastronomije. Lani sta se z očetom dogovarjala tudi za večji projekt v Avstriji, kjer je poklic čevljarja prav tako izumirajoč in se je ponudila priložnost za izdelavo čevljev za k narodni noši …
“Ampak lanski junij me je zadel največji udarec doslej – smrt očeta, ki je čevljarstvo živel in tudi umrl v čevljarski delavnici,” pove Samir, ki želi nadaljevati z očetovim poslanstvom in ohranjati čevljarski poklic. “Ohranjanje obrtniških poklicev je edini način, da se izvlečemo iz brezna množične potrošnje. Želim pa si, da bi se moja obrt nadaljevala v Kopru. Star sem sicer 52 let, se odlično počutim, ampak si želim, da bi to znanje predajal še naprej,” še sklene Samir.
KONTAKT
SHOES DESIGN
Naslov: Župančičeva ul. 43, Koper
Spletna stran: https://www.tash.si/
E-naslov: samir.samco@gmail.com
Telefon: +386 040797907
