V Kolarski ulici, v bližini Prešernovega trga že več kot 150 let domuje prav poseben lokal, ki je preživel številne režime in spremembe mesta ter se požvižga na vse modne gostilniške trende. Rampin, ki je v vseh teh letih postal eden najbolj obiskanih in istočasno najbolj skritih kotičkov domačinov, svojo priljubljenost še dandanes gradi na pristnosti in odprtosti.
Zgodba okrepčevalnice Rampin se je začela pisati okoli leta 1875 v takrat via dei Carreri, danes Kolarski ulici 12, ki je svoje ime dobila po kolarjih, mojstrih, ki so popravljali vozove in izdelovali sedla, in traja že neverjetnih 150 let. Kot je razbrati iz pripovedovanj starejših obiskovalcev, je bil Rampin vedno prostor, kamor je zahajala zelo pisana klientela, od direktorjev do običajnih delavcev ter kasneje še šolarjev. To je po več kot 150 letih obratovanja še vedno ena najbolj prepoznavnih lastnosti Rampina – v njem so namreč dobrodošli vsi. Pristno vzdušje pa v zadnjih letih očitno privabi tudi marsikaterega turista, ki se odloči malce bolj raziskovati »labirint« koprskih uličic in neizbežno trči v lokalno legendarno okrepčevalnico oziroma najprej zgovoren napis nad vhodom – »Rampin je vedno in«.
Od kod posebno ime?
Hiša na Kolarski 12 je do približno sredine 50. let minulega stoletja pripadala znani koprski plemiški družini Gravisi. Med najemniki Rampina je bil pred drugo svetovno vojno najbolj znan Pietro Rasman, ki se ga je prijel vzdevek Ranpin, in po njem naj bi lokal tudi dobil svoje ime. Ko je Ranpin (rampin v istrskobeneškem narečju pomeni kavelj) po vojni zapustil Koper, je družina Gravisi hišo najprej prodala Hrvatu iz Dalmacije, a je bil ta lastnik »bolj kratkega daha«. Posel je nato prevzel domačin Danilo Kocjančič, lokal pa je vodila njegova mama Antonija, kasneje pa Danilov sin Nevio z ženo Janjo vse do približno leta 2000. Družina Kocjančič je še dandanes lastnik lokala in je še do pred nekaj leti živela nad Rampinom.
Od leta 2000 do 2010 so nato lokal vodili različni najemniki, ponovno dušo pa mu je od leta 2010 vdahnil Boris Sardoč, ki je že vse od začetka njegovega vodenja začel z organizacijo različnih dogodkov, največkrat koncertov, s katerimi je lokal še bolj približal različni klienteli. Leta 2024 se je Borisu pri vodenju lokala pridružil še domačin Luka Stopar, ki je Rampin obogatil še na kulinaričnem področju.

Kdo danes vse zahaja v Rampin?
»Glavni so domačini,« na vprašanje, kdo danes vse zahaja v Rampin, odgovori Boris. Starejša generacija, kvartopirci, mladi – vsi se še vedno srečujejo za isto mizo. Prav domačnost je po njegovem mnenju tudi glavni razlog, da lokal ostaja tako priljubljen. »Oddaja domačnost, posebnost. Tu ni nobene karikiranosti, je mir, odmaknjenost, intimnost, pristnost. Malo je takih lokalov v Kopru,« pravi Boris.
Rampin je bil sicer že od nekdaj »meka« kvartopircev. Tradicija kartanja se nadaljuje še danes, predvsem v zgodnjih popoldanskih urah, ko se za mizami začnejo partije briškole. Še vedno je priljubljen tudi tarok, septembra pa se je začel tradicionalni turnir v taroku, ki poteka vsako drugo soboto. Pred pandemijo pa so obiskovalci radi igrali tudi šah.
Pomemben del novega poglavja Rampina so postali tudi koncerti, občasno pa se v njem zvrstijo še drugi dogodki, med njimi priljubljeni pub kviz. Leta 2024 so v Rampinu obeležili 150-letnico lokala, jubilej pa je privabil množico obiskovalcev in še enkrat pokazal, kako močno je Rampin zasidran v lokalni skupnosti.
V zadnjih letih postali prepoznavni tudi zaradi kulinarike
A v zadnjih letih je ta postal prepoznaven tudi po kulinariki. Boris in Luka sta ponudbo zastavila na jedeh, ki črpajo iz istrske kulinarične tradicije. Med najbolj priljubljenimi so jedi izpod peke oziroma črepnje. Mesne so v domeni Borisa, morska različica s hobotnico pa Luke, ki pripravlja tudi domače raviole, tagliate, golaže in različne enolončnice, na voljo pa so tudi narezki.
Morda je prav v tem skrivnost Rampinove dolgoživosti. V času, ko se gostinski lokali hitro spreminjajo in prilagajajo novim trendom, Rampin ostaja predvsem to, kar je bil od nekdaj – pristen prostor srečevanja, druženja in preprostih užitkov. Za eno mizo se še vedno igra briškola, za drugo se ob krožniku domače istrske hrane srečujejo prijatelji, medtem ko za šankom tečejo pogovori, ki jih poznajo generacije Koprčanov. Ob njih pa danes sedijo tudi obiskovalci od drugod, ki so v odmaknjenih uličicah koprskega mestnega jedra odkrili nekaj, česar v klasičnih turističnih vodnikih pogosto ni navedeno – kje najti pristni utrip v mestnem središču.









































































































































































































































