Ljubezen – naj bo ta globoko iskrena, vzneseno romantična, komično preračunljiva, nikoli izpolnjeno hrepenenje, platonska ali pa zgolj telesna – je zagotovo tema, ki je stoletja navdihovala pesnike in ustvarjalce vseh generacij in umetniških zvrsti, tudi dramatike; prav v polju dramskega pisanja sinonim zanjo že štiri stoletja in pol ostajata tragična zaljubljenca iz Verone, ki sta navdihnila tudi velikega angleškega barda, da je v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja napisal tragedijo o Romeu in Juliji.
Zgodba izhaja iz Italije, leta 1562 jo je v obliki pesmi zapisal Arthur Brooke z naslovom Tragicall Historye of Romeus and Juliet, leta 1567 pa je zgodbo v prozni obliki z naslovom Palace of Pleasure zapisal Wiliam Painter. Shakespeare je črpal od obeh, zgodbo zapisal v obliki dramske pesnitve, jo razširil in dodal številne stranske like ter vanjo vnesel pomemben odmik od poprej znane moralitete, ki pošilja smrt kot kazen za neubogljiva in zaletava mlada zaljubljenca.
Romeo in Julija, tragedija o prepovedani, nemogoči in neustavljivi ljubezni je zgodba o sovraštvu in ljubezni, o prevzetnosti in nestrpnosti, o vzvišenosti in omejenosti duha, je zgodba poezije in nasilja. Zgodba o svetu sovraštva, v katerem se ljubezen izpolni v smrti. Tragedija iz renesančnega sveta, ki govori za vse čase in o vseh časih, tudi našem.
Shakespearovo tragedijo zato v Gledališču Koper po dvanajstih letih uprizarjamo znova; prvič smo jo v režiji Jake Ivanca in soprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana uprizorili v lutkovnem jeziku v sezoni 2010/2011, tokrat pa uprizoritev v režiji mlade in večkrat nagrajene beograjske režiserke Sonje Petrović pripravljamo v soprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke. Uprizoritev, v kateri bodo nastopili igralci, ki jih naše občinstvo že pozna iz uspešnice Jugoslavija, moja dežela, bo dvojezična in nastaja po prevodih Otona Župančiča ter Živojina Simića in Sime Pandurovića iz sredine 20. stoletja.
