Številna literarna dela, v katera je vgrajen mit o Lepi Vidi, pričajo o posebnem pomenu tega mita za slovensko narodno identiteto. V njem naj bi bile skrite nekatere poteze in usodni obrati, značilni za našo kolektivno zavest in dušo, kot so na primer: kompleks hrepenenja, arhetip matere, arhetip ženske, domotožje, odnos do tradicije, odnos do tujega in drugega, tudi uporništvo. Zato v uprizoritvi ne bodo manjkali Prešeren, Cankar, Roza in drugi, ki so mit o Lepi Vidi predelovali, prepisovali ter v njem iskali metaforo za svojo oziroma družbeno bolečino, izgovor ali oprostitev. Vendar se bo uprizoritev, bolj kot z iskanjem »pravih«, že napisanih besed, ukvarjala z današnjim pogledom na mit in zgodbo Lepe Vide. Kaj je hrepenenje? Še znamo hrepeneti, še zmoremo slišati svoje najgloblje ideje? Si dovolimo sanjati, smo sploh pripravljeni na uresničitev sanj? V kaj vse smo »prisiljeni« zaradi življenja, ki ga živimo? Živimo ali samo životarimo? V kaj nas peha okolica in v katere zanke se zapletamo sami? Lepo Vido ustvarjalci uprizoritve vidimo kot ljudsko mitološko zgodbo o hrepenenju, pogumu, nepremišljenosti, zvijači, žrtvovanju, strasti in ljubezni, ki nam bo pomagala odgovoriti na postavljena vprašanja. Glasbeno-gledališka uprizoritev, napolnjena z magičnimi dejanji, bo s svojo preprostostjo in igrivostjo razprla teme, ki v slovenskem narodovem spominu veljajo za tiste, ki nas zaznamujejo kot melanholične, nepotešene in podjarmljene. Uprizoritev bo sledila mitu, v katerem je Vida polnokrvna ženska, žena, mati in gospodinja, ki hrepeni, je drzna in močna in prevzema odgovornost za svoja dejanja.
