Vojko Tominc (1953) je v slovenskem grafičnem oblikovanju prepoznaven po oblikovanju plakatov, zaščitnih znakov, logotipov, celostnih grafičnih podob, katalogov, vabil, zloženk in drugih tiskovin. Kot grafični oblikovalec je veliko sodeloval z Obalnimi galerijami Piran (oblikovanje vabil, katalogov in plakatov za občasne razstave), ki so mu pripravile tudi nekaj razstav: leta 1978 v Galeriji Meduza 2 v Piranu, večkrat v galerijah Meduza in Loža v Kopru, v beneški Galeriji A+A ter leta 2011 v Galeriji Banke Koper v Kopru. Razstavljal je tudi drugje, sodeloval je na več kot tridesetih skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini ter prejel več nagrad in priznanj. Njegova dela so bila objavljena v strokovnih revijah (Graphis, Zoom, Marketing Magazin), njegove plakate je stroka prepoznala kot kakovosten presežek, ki sodi v izbrane antologije slovenskega plakata zadnjih desetletij.
Vzporedno z grafičnim oblikovanjem se Vojko Tominc ukvarja tudi s slikarstvom. To se ves čas prepleta z njegovim oblikovalnim ustvarjanjem in ga je v zadnjih letih skoraj izpodrinilo. »V najnovejših slikah, ki jih razstavlja v Galeriji Meduza, je Tominc zgradil vizualne rebuse, v katerih posreduje kritično misel o pogojih bivanja v tehnofevdalizmu skozi raznovrstne teme od brezbrižnosti do beguncev, pritiskov po rasti kapitala in hlepenja po zvezdništvu, pasti navidezne resničnosti, vseprisotne ravnodušnosti in zaslepljenosti večine, osamljenosti, vseprisotnega poblagovljenja in nesmiselnega porabništva, nezanimanja za pravice delavcev in izjav o razlikah med spoli. Dodana vrednost teh slik je tudi v tern, da omenjene teme večkrat obravnava na humoren, empatičen in mediteransko topel način, ne da bi s tern izgubile kritični naboj. Slike so si med seboj različne po formatih in vsebini, kompozicije so mojstrsko zgrajene s pomočjo izrezov, zornih kotov, rotacij, sugestivnih abstraktnih potez in simbolnih barv kot to zmore le izurjen grafični oblikovalec, ki obvlada igro tipografije in optičnih sredstev, kar vodi do želenega občutja in sporočila.
Vizualna moč slik na razstavi je posledica sintetiziranja slikarskih slogov in grafičnih praks. Nekatere slike z razstave je nadgradil v plakat, ki je bil vedno Tominčevo avtorsko izrazno sredstvo. Gradniki njegove plakatne govorice so tako najprej znaki v katere spreminja premišljeno izbrane in sklenjene izreze iz svojih slik. Pomensko opredeljena tipografija podpira celovitost teh plakatov, ki jih lahko beremo iz različnih zornih kotov. Kompozicijska razgibanost govori o nepomirljivosti s tipološkimi konvencijami, zato učinkujejo večplastno in z več znaki. V njih kombinira slike, črke in likovne segmente ob simbolnih barvah. Plakati tako postanejo še en kanal za kulturni boj.
Tominčev postopek dela, način, kako gradi slike in plakate, ni nikdar premočrten, saj je podoben postopku simbolistov v poeziji in nova semantika ni nikdar jasno določena. Tominčeve interpretativne enigme, njegove likovne dvoumnosti, ki proizvajajo vizualne rebuse, so prav točka, kjer se avtor vpiše v liberalno estetsko ideološko sfero.« je ob razstavi zapisal likovni kritik Vid Lenard.
