Reka Dragonja je približno 30 kilometrov dolga reka in je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško ter naravna vez med Kraško planoto, flišno Istro in Jadranskim morjem. Za reko je značilno, da nima stalnega izvira, temveč več manjših izvirčkov, ki se nahajajo v skrajnih predelih Šavrinskega gričevja oziroma pod zaselkoma Poletiči in Galantiči.

Reka je s svojimi pritoki ustvarila slapove, slapišča, spodmole, tolmune in meandre. Nekateri trdijo, da je Dragonja dobila tako ime zaradi svoje vijugavosti (meandrov), ime naj bi namreč izhajalo iz italijanske besede »drago« (zmaj), saj se reka vije kot zmaj.

Dragonja je v spodnjem delu doline, ob izlivu v morje, izoblikovala ravnino, na kateri so nastale Sečoveljske soline. Spodnji tok Dragonje je od leta 1990 zavarovan kot naravni spomenik.

V sušnih mesecih reka skoraj povsem presahne, kar je še posebej zanimivo.

Na pobočjih reke si lahko ogledate oljčne nasade, vinograde in pester nabor drugih rastlin in živali, ki so se prilagodile posebnemu »ritmu« reke.

V dolini Dragonje je včasih delovalo okoli 40 mlinov, danes si lahko ogledate obnovljena Kodarinov mlin (pod Koštabono) in Mazurinov mlin (pod Trsekom) ter ostanke nekaterih drugih mlinov.

Vreden ogleda je vsekakor tudi najvišji slap v slovenski Istri, in sicer slap pri Trebešah. Približno 20 metrov visok slap je posebno zanimiv v deževnem obdobju, v zgodnji pomladi ali pozni jeseni, zanimiv pa je tudi pozimi, saj takrat pogosto zamrzne, medtem ko v sušnem poletnem času ponavadi presahne.